Skladbe Alfreda Schnittkeja, prežete z disonancami in fragmentiranjem, zrcalijo skladateljevo odtujenost in izolacijo - posledici politične represije v Sovjetski zvezi. Schnittkejeva glasba, potisnjena na rob in pogosto nerazumljena, ječi od fizičnega in čustvenega trpljenja avtorja, kljub temu pa v njej žari tudi neupogljiv uporniški duh, ki ne klone.
Podobno moč najdemo tudi v glasbi Mieczysława Weinberga, čigar krhko umetniško dušo so usodno ranile grozote holokavsta. Njegov beg s Poljske v Sovjetsko zvezo je zaznamovala tragična osebna izguba, zaradi katere se je umetnik še tesneje zaprl vase in ogradil od sveta. Kljub temu njegova glasba izžareva trdnost in pogum. Je hvalnica neustavljivega ustvarjalnega uma, ki zmore tudi v najmračnejšem času najti svetlobo in v najhujši osami ustvariti lepoto, ki nas poveže.
V nasprotju z omenjenima je bila za Arva Pärta osama življenjska izbira, nujen korak na poti duhovne in umetniške preobrazbe. Njegova meditativna glasba prinaša uteho in mir, kot odgovor na negotovost in strah pa ponudi moč človeškega uma in duhovnosti.
Ko bomo na nocojšnjem koncertu prečili globočine čustvenih pokrajin, ki so jih ustvarili, se nam bo kot protiutež stiske in bolečin, s katerimi so zaznamovane, vselej znova ponudila lepota. Ne moremo torej mimo razmišljanja o vlogi, ki jo skupaj z umetnostjo igra v naših življenjih.
Ko iščemo lepoto, odkrivamo odgovore na najgloblja vprašanja človeštva. Ko jo najdemo, presežemo vsakdanjost, tukajšnjost pa se prelije v ocean notranjega miru, uglašenosti s svetom ter samim seboj. In duša zatrepeta, zamaknjena ob pogledu na njeno veličastje.
Piše: Maja Pirš